Faze in naloge |
Pričakovani rezultat |
I. Faza razpoznavanje potreb in spremljanje informacijske ponudbe |
|
I/1. Vzpostavitev ožjega tima (pred)izbora. |
Vzpostavitev odgovornosti.
Definiran poslovnik dela in nalog.
Seznam in ocena tveganj v postopku izbora. |
I/2. Spremljanje informacijskih gibanj na trgu na področju rešitve, ki jo iščemo. |
Analiza možnih tehnologij.
Predizbor primernih rešitev
Varnost naložbe – dolgoročnost razvoja in odprtost. |
I/3. Vzpostavitev celovite metodologije razpoznavanja potreb: |
Metodološka izhodišča in orodja za izdelavo zahtevnika.
Pravila izdelave dokumentacije.
Načrt del. |
I/4. Prepoznavanje potreb v prihodnosti. |
Usmeritve poslovanja v naslednjih 2 – 5 letih.
Strateški zahtevnik (zahtevnik prihodnosti). |
I./5. Izvedba razpoznavanja potreb. |
Analiza poslovnih in informacijskih potreb.
Izdelan zahtevnik za fazo izbora.
Predvidene organizacijske in procesne spremembe. |
I/6. Analiza ponudbe na informacijskem trgu. |
Seznam primernih izvajalcev glede na razpoznane potrebe in izbrane potencialne rešitve.
Analiza referenc. |
II. Faza izbira in odločitev o izvedbi. |
|
II/1. Vzpostavitev širšega tima in njegovo usposabljanje za fazo izbora. |
Usposobljen tim izbora z enotnimi stališči in potrebnim znanjem.
Načrt obvladovanja tveganj izbora. |
II./2. Izvedba ožjega izbora na podlagi predstavitev in ponudb izbranih potencialnih izvajalcev. |
Izpolnjeni kazalniki ustreznosti.
Vrednotenje ponudb.
Izbor dveh najprimernejših rešitev. |
II/3. Študija ustreznosti rešitev, ki jo izvedeta oba končna ponudnika. |
Izvajalčevo zagotovilo ustreznosti rešitve.
Končni ponudbi. |
II/4. Končni izbor rešitve. |
Izbor rešitve (izdelka in izvajalca). |
II/5. Odločitev o izvedbi. |
Podpis pogodbe, če odločitev o izvedbi.
Analiza razlogov odstopa od izvedbe. |
Učinkovitost izvedbe faze izbire lahko povečate z ustreznim dodatnim usposabljanjem, ki je lahko notranje ali s pomočjo zunanjega izvajalca. V kolikor podjetje ni vajeno timskega dela, je zaželeno, če ne že obvezno, najprej izobraževanje s tega področja, npr. s tematiko »razlika med skupinskim in timskim delom«. Veliko zaposlenih danes namreč še vedno misli, da, če so organizirani v (projektno) skupino, delujejo že tudi timsko. Še bolj pomembno za postopek izbora je, da se izvede usposabljanje, kaj morajo člani tima opazovati in upoštevati pri ocenjevanju predstavitev in ponudb. Na kaj morajo biti pozorni pri informacijskih produktih in na kaj pri izvajalcih. Ocenjevanje in primerjava naj namreč temeljita na vnaprej definiranih kazalnikih in ne na subjektivnih ocenah posameznih članov tima, kar običajno vodi do pravila »vsake oči imajo svojega malarja« in nato do konfliktov pri končni izbiri. Brez ustrezne metodološke priprave in beleženja ocen, se lahko celo dogodi, da ob večjem številu predstavitev člani tima začno zamenjevati izvajalce in njihove pripadajoče produkte ter njihove prednosti. Težave izbora se običajno končajo tako, da odgovornost izbora prenesejo na vodjo informatike. To seveda ni dobro, saj naj bi vsebinsko-funkcionalno ustreznost rešitev, glede na razpoznane potrebe in načrtovani poslovni razvoj v prihodnosti, potrjevali prav njihovi bodoči odgovorni uporabniki in ne namesto njih vodja informatike, ki pri tem lahko sicer sodeluje, a ne sme prevzeti končne odgovornosti za to. Njegova primerna odgovornost je predvsem tehnična ustreznost rešitev v skladu z razvojem informacijske tehnologije, obstoječo ali načrtovano infrastrukturo in usklajenost s strateško poslovnim razvojem podjetja.
ARHIV ČLANKOV |