Smo v obdobju, ko smo že sprejeli dejstvo, da vpeljava informacijske tehnologije v poslovanje podjetja zahteva spremljevalne storitve. Te storitve so zelo raznovrstne, od analize razpoznavanja potreb, postavitev pricakovanih rezultatov, do priprave podjetja in njegovih partnerjev na vkljucitev resitve v redno poslovanje. Koordinator vseh aktivnosti pri vpeljavi informacijskih resitev mora biti ustrezen projektni pristop , ki bo znal povezati tehnologijo in potrebne storitve tako, da kupec ne bo zaznal locnice med njima. Najuspesnejsi informacijski izvajalci bodo prav tisti, ki bodo sposobni s projektnim pristopom združiti tehnologija s storitvami tako, da bodo kupcu ponudili enovito resitev za doseganje pricakovanih poslovnih ucinkov. Predpogoj za to pa je, da svoje znanje o tehnologijah nadgradijo z znanjem in sposobnostjo izvajanja potrebnih storitev.

V začetku informacijske ponudbe je bila storitev vključena tako v ceno izdelka. Razmisljalo se je predvsem o tehnologijah, deloma se o storitvah tehnične namestitve produkta. Tehnologija je bila sicer združena s storitvami, vendar predvsem v prodajnem pogledu, pri uvedbi pa storitev praktično sploh ni bilo.

Z razvojem trga oziroma s pojavitvijo vse večjega stevila ponudnikov - konkurentov ter dostopnostjo informacij za kupce, so začele marže od prodaje izdelkov - tehnologije upadati. Potrebno je bilo »zaslužiti« na drug način. Ponudniki so zato »izumili« storitve. Iz prej zapakiranega tehnoloskega izdelka so najprej ločili in posebej prikazali predvsem aktivnosti - storitve, ki so bile potrebne za namestitev tehnologije, nato pa pričeli tudi s storitvami, ki so bile povezane z analizami primernosti posamezne tehnologije za kupca. Vendar pa so bile analize pricakovanih učinkov in rezultatov bolj ali manj osredotočene na preučevanje ustreznosti tehničnih parametrov (kot npr. velikost pomnilnika za pricakovan obseg podatkov).

Danes ne govorimo več samo o storitvah, temvec o resitvah. RESITEV predstavlja integracijo izdelkov, storitev in informacij o izvajalcih in načinu njene izvedbe, ki naj kupcu pomaga doseči načrtovane poslovne rezultate in učinke. Dodatna značilnost te integracije je, da lahko gre za izdelke več dobaviteljev, za izvajanje storitev vec izvajalcev in predvsem, da gre za izvedbo, ki vključuje samega kupca kot bistvenega elementa vsake uspesne resitve. Govorimo torej o partnerstvu med izvajalci in njihovem partnerstvu z naročniki.

S tem smo priča ponovni združitve tehnologije in storitev, vendar sedaj na drugačni osnovi in drugačnim pristopom. V sredisču ni vec tehnologija-izdelek, v sredisču so storitve, izmed katerih je najpomembnejsa analiza primernosti tehnologije za doseganje poslovnih učinkov in konkurenčne prednosti na trgu, ki temelji na razumevanju kupcev. Ker osrednjega pomena nima več tehnologija, do katere je kupec nekoč občutil predvsem strahospostovanje, v sredisču postopka uvedbe resitve ni več ponudnik-izvajalec, temveč kupec-naročnik, njegove potrebe in pricakovanja ter zahteve poslovnih procesov v skladu z izzivi njegovega podjetja. Med naročnikom in izvajalcem ali več izvajalči je potrebno zato vzpostaviti ustrezno komunikacijo in sodelovanje.